Individuacija

12. 5. 2016

Individuacija je proces spreminjanja, ki ga povezujemo z zavedanjem in rastjo, C. G. Jung je uporabljal koncept individuacije za opis procesa, v katerem lahko uresničimo svoje potenciale in postanemo vse, kar bi lahko postali.

Jung je individuacijo videl kot proces samorealizacije, odkrivanja in izkušanja smisla in namena življenja; sredstvo, s katerim posameznik najde sebe in postane, kar resnično je. Odvisna je od medsebojnega učinkovanja in sinteze nasprotij, kot so npr. zavestno in nezavedno, osebno in kolektivno, psihično in telesno, božansko in človeško, življenje in smrt.

Del individuacije so lahko tudi procesi in pretresi, ki jih povzročijo (na videz) neobvladljivi in nepričakovani dogodki, ki nas prisilijo v samorefleksijo in spremembo zavesti/odnosa do življenja. Tudi tukaj torej velja, da je kriza lahko priložnost, s krizo nam življenje sporoča, da nekaj v nas ni v ravnotežju.

Jung je individuacijo povezoval z zrelim življenjskim obdobjem, ki se začne s krizo srednjih let, ko se obrnemo bolj vase in iščemo višji smisel življenja. Novejše razumevanje individuacije se ne omejuje na to obdobje. Kadarkoli se odločimo, da bomo pogledali v sebe, spoznali nekaj o sebi in morda želeli nekaj spremeniti, smo naredili korak v smeri individuacije. Najhitreje pa zakorakamo na to pot s pomočjo katere od metod in tehnik, ki so namenjene globljemu samospoznavanju in ne hitrim, površinskim spremembam za “večjo uspešnost”.

Običajno nas v individuacijo nekaj prisili, če to ni kriza srednjih let, so lahko težave v odnosih in z odnosi, tesnobe, ki nam sporočajo o notranjem neravnovesju, vzorci delovanja, ki se jih začnemo zavedati, ker nas ovirajo v vsakdanjem življenju in realizaciji potencialov in podobno.

 

Želite zvedeti več o tem? Pišite nam!

Share on FacebookShare on LinkedInShare on Google+Tweet about this on Twitter